še nekaj utrinkov

vse te slikce in natančen opis izleta sem napisala za mojo e-frendico, da bo na tekočem z vsemi podrobnostmi, kaj se je dogajalo...

Sindikalni izlet...

2. april - lahko bi bila še na bolniški, pa se mi je mudilo delat, ker sem imela že plačan sindikalni izlet v Genovo in Cinque terre, tega si enostavno ne morem privoščiti, da bi manjkala. Prvi dan smo se ustavili v Genovi, kjer smo si po kratkem in jedrnatem sprehodu po mestu ogledali največji akvarij v Evropi. Nastanili smo se v hotelu Italia blizu La Spezie. Zjutraj 3. aprila po zajtrku pa smo nadaljevali z ogledi čudovitih vasic, vkleščenih med morje in skalne pečine. Najprej smo si čudovite vasice nad ligurskim morjem ogledali prav z morja. Ko smo se vkrcavali na ladjico, smo bili kar precej žalostni, saj je močno deževalo. Morje je bilo razburkano, da so nekatere sodelavke imele težave, od bele do zelene barve so bili njihovi obrazi, da o bruhanju ne govorimo... jaz imam srečo, da sem že po naravi bolj bela... no, pa smo le srečno prispeli na cilj, vožnjo pa smo nadaljevali malo z vlakom, malo smo šli peš.

Čarobno področje » Cinque Terre « predstavlja pet edinstvenih ribiških vasic ob Ligurski obali. Prav zaradi njihove nedostopne lege so do današnjih dni ostale skoraj nedotaknjene in pristne. Dostop do italijanske » cvetlične riviere « je možen peš ali z vlakom, dostop z avtom je zelo omejen. Tudi zato je celotno območje razglašeno za narodni park in ga najdemo na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. Vandranje po obalni pešpoti vam nudi čudovite razglede na mediteranske vinograde, slikovite vasice stisnjene v zalive in ligursko obalo.

Zopet smo šli na vlak. Do Manarole. In nato po "Via Del Amore" - Poti Ljubezni do Riomaggiora. Pa niti ni bilo veliko turistov, najbrž slabo vreme... Na poti so zanimive ključavnice od čisto majhnih do velikih, ki so zaklenjene na vsakem dostopnem mestu, lahko pa jih tudi kupiš na vhodu... tudi vse polno vrezanih imen je na agavah, ki rastejo ob poti, pa tudi druga pisala pridejo v poštev, da si zapišeš ljubljeno ime... Posebno doživetje pa je železniška postaja, ko mimo ozkega perona, polnega na lokalni vlak čakajočih potnikov, s kakimi 100km/h pridrvi brzovlak. Tudi sicer je potrebno biti pri vlakih previden, saj vsi ne ustavljajo na vseh postajah, čeprav je na listku, ki ga dobiš skupaj s kartico, napisano drugače. In tako se je naša pot zaključila, avtobus nas je počakal, kjer nas je odložil pred vkrcanjem na ladjico in smo veselo nadaljevali pot proti Parmi.

Tam so nam obljubili degustacijo pršuta in parmezana. Po nekaj težavah z iskanjem lokacije smo le prišli do manjšega obrata in trgovinice, ki je imela zadaj tudi shranjevanje sirov v solnici. Povedali so nam ves postopek izdelave in potlej so nam narezali za skoraj 40 ljudi nekaj krožničkov sira in pršuta, predno si prišel sploh do mize, ni bilo ničesar več... in to za 5 € na osebo, pričakovali pa so, da kupi vsak pri njih... :) pa vseeno nismo bili tiho in so vodičko nahecali, da se je pritožila, klicali so šefa, znižali ceno degustacije in narezali za vse... pa ni bilo pojedenega za toliko eurčkov.. ja kdor zna pa zna.. in po vseh opravljenih nakupih smo se odpeljali proti domu, seveda z nekaj postanki ob avtocesti... toliko na kratko... pa še nekaj slikc pričakujete a ne.. seveda...

1. april

to je za mene prav poseben dan...


imam obletnico...in sicer je že šesta, odkar me je pot pripeljala na primorski konec, bolj natančno v Plave /to je severno primorska regija... ob lepi Soči, kdor tega še ne ve... in ker ne morem brez ustvarjanja, sem za danes uspela narediti prav posebno čestitko, tko malo rožasto, v čisto mojih barvah, mareličnih, in da vidimo.. če boste verjele, da sem se podala v vode čestitkarstva - dan je pač čuden, človek skoraj ne bi verjel... za vse tole se imam zahvaliti moji prijateljici Suzani, ki me je spodbujala, dajala nasvete in papirčke že v času, ko nisem vedela kam naj bi z njimi :) - na srečo sem vztrajala in počasi so se možgani sprijaznili z novostjo...

okrevam..

še dan pa bom nastopila spet službico, pridno vadim z roko, dobila sem nekaj čudovitih odtisov, da bom vadila in pravkar sem spravila v fotkič eno čestitko... hvala vam za vse tople želje in komentarje tukaj

bližajo se prazniki

 
jaz še vedno ne morem nič delati z mojo roko, pišem še prav počasi, čaka me še en teden bolniške, močno pa upam, da v tem času toliko razmigam roko, da bom lahko začela tudi kaj ustvarjati, mi že pošteno manjka, s pomočjo moje desne roke sem napolnila nekaj pred časom že zašitih vrečk, da bodo za darilca za veliko noč...

toliko se samo javim, da vidite, da še diham... da nisem pozabila čisto na svoj blog in svoje ustvarjanje

lep topel pozdrav

najlepše darilo za rojstni dan

mislim, da so vse besede odveč, tole je bila najlepša čestitka za moj praznik... da vidite moje punce...

glede ustvarjanja pa sem na oddihu, za menoj je operacija roke, tako da tudi pišem prav počas... bodite fajn in lep topel pozdrav vsem obiskovalcem...

8. marec

Življenje je kot prekratka odeja.
Če jo potegneš gor, te zebe v noge,
če jo potegneš dol, ti piha za vrat;
toda vedri ljudje potegnejo kolena k sebi
in noč preživijo zelo udobno.

Tole mi je poslala prijateljica po mailu danes, zdi se mi zelo lepa misel, zato jo delim tudi z vami. Sem se odločila, da danes napišem samo par besed, delovni elan je na nuli, pri nas piha burja za vse odtrgat... napovedujejo pa še kar mrzlo... vsem pošiljam prav topel pozdrav...